22. novembra 1918 se je, skupaj z redovnico sestro Klaro-Franico Vrhunc, iz avstrijskega Gradca v Ljubljano pripeljala prva skupina dvajsetih slovenskih vojakov, ki so oslepeli na bojiščih prve svetovne vojne. Slovenski narod jih je sprejel slovesno. Vse postaje na progi, po kateri se je peljal vlak z vagonom vojnih invalidov, so bile okrašene s slovenskimi zastavami. Tudi vojaki so bili srečni, da se končno vračajo v domovino, zato so si vožnjo krajšali s prepevanjem slovenskih pesmi. Na postaji v Ljubljani jih je prisrčno sprejela velika množica ljudi, skupaj s predstavniki vojske in civilnih oblasti. Narodna vlada jim je za njihov nov dom začasno dodelila takratno belgijsko vojašnico. Tu je sestra Klara uredila učilnico in delavnico, kjer so jih začeli poučevati pisanja in branja Braillovega točkopisa, tipkanja na pisalni stroj, igranja na citre ter poleg številnih drugih stvari še pletarstva in ščetarstva.
Vse do tedaj organizirane oblike poučevanja slepih na slovenskem ozemlju ni bilo. Slovenski slepi otroci so imeli do prve svetovne vojne in med njo možnost izobraževanja le na različnih avstrijskih zavodih za slepe. To je pomenilo, da so se morali ločiti od staršev ter oditi v tujo deželo, kjer je pouk potekal v tujem jeziku. Ker se večina staršev ni želela ločiti od svojih otrok, jih je veliko ostalo doma. Največ tistih, ki so vendarle odšli na šolanje, je bilo na Odilijinem zavodu v Gradcu. Tam je skupino slepih slovenskih otrok poučevala zgoraj omenjena sestra Klara. Med prvo svetovno vojno je oslepelo šestdeset slovenskih vojakov, katerih večina je bila napotena na Odilijin zavod v Gradcu, kjer je skrb za njihovo rehabilitacijo prevzela sestra Klara. Kljub domotožju izraženemu v številnih pismih domov ter čedalje večji ozaveščenosti slovenske javnosti o slepih vojakih so morali na svojo vrnitev počakati prav do konca prve svetovne vojne. Po njihovi vrnitvi so v belgijsko vojašnico postopoma prepeljali še tiste redke slovenske slepe otroke, ki so se šolali v Gradcu in ostalih avstrijskih zavodih. Do uradne ustanovitve slovenskega zavoda za slepe je moralo preteči še nekaj manj kot deset mesecev.
Slepe otroke je na Odilijinem zavodu v Gradcu poučevala od avgusta 1914. Velja za prvo slovensko učiteljico slepih oz. tiflopedagoginjo.
Vir:
Skaberne, M., 1969, Skrbstvo za slovenske slepe v bivši Avstriji, vse do leta 1918. V: M. Breznik, I. Bizant, P. Confidenti, V. Kralj in V. Mlekuž (ur.), Svetloba izpodriva temo (str. 9-13). Ljubljana: Republiški odbor Zveze slepih Slovenije.
Skaberne, M., 1969, Prvi slovenski zavod za slepe. V: M. Breznik, I. Bizant, P. Confidenti, V. Kralj in V. Mlekuž (ur.), Svetloba izpodriva temo (str. 28-34). Ljubljana: Republiški odbor Zveze slepih Slovenije.
